Evo, pa se oglašam spet po dolgem času. Glede na to, da je v tem obdobju kar veliko mojih prijateljic v veselem pričakovanju novorojenčkov, mi je padla ideja, da napišem nekaj na temo starševstva, ki ne bo zanimiva samo za mlade starše, ampak tudi za tiste starše, ki imajo že precej izkušenj na tem področju. Nekaj mesecev nazaj sem se namreč udeležila enega zelo zanimivega predavanja s strani prof. B. Polajnerja. Predaval je o glavnih sestavinah, ki jih potrebuje dober starš, da lahko vzgoji samostojnega otroka, ki bo psihično in fizično usposobljen za nadaljnje življenje. Ker je bilo to predavanje namenjeno samo strokovnim delavcem in ostala glavna populacija (bodoči starši) niso imeli priložnosti poslušati tega predavanja, se mi zdi prav, da to osvojeno znanje delim tudi z vami, ki to berete. Prepričana sem namreč, da vam bo to prišlo še kako prav, če ne zdaj, pa v prihodnosti.

 

 

Glavna sestavina, ki jo potrebujeta starša pri vzgoji svojega otroka je skrb za 3 ljubezni. Ste se kdaj vprašali, če je možno biti zaljubljen ali imeti rad dve osebi naenkrat? Seveda, saj imamo vsakega radi, ampak na svoj edinstven način. Obstaja namreč več vrst ljubezni. Tu bom izpostavila tri, ki so ključne pri vzgoji otrok. Prva ljubezen je ljubezen do samega sebe. Ta vrsta ljubezni se mi zdi najbolj pomembna a hkrati vedno najbolj zanemarjena. Če oseba sama sebe nima rada, če zase ne skrbi, potem ne bo zmožna zdravo imeti rada in skrbeti za druge osebe. Koliko staršev poznamo, ki postavljajo potrebe 18 in več starih otrok pred svojimi? Celo njihovo življenje se vrti samo okoli tega kaj bo njihov polnoletni otrok jedel, zaskrbljeni so za njihove ocene, faks, službo… Popolnoma pozabijo na to, da bi pri teh letih njihov otrok že moral biti tako samostojen, da bi razmišljali samo o tem kdaj bo odšel na svoje. Starši, kolikokrat na teden/mesec si privoščite dan ali pa nekaj ur samo zase? Da ne skrbite o kuhanju, pranju in ostalih opravilih. Zanima me, zakaj se pri nekaterih osebah njihovo življenje zaključi takoj, ko dobijo otroka? Opustijo zmenke, potovanja, zabave, prijatelje, skrb zase, razvajanja in šport. Zakaj pa obstajamo varuške?

Druga vrsta ljubezni je partnerska ljubezen. Če ima otrok zdrav zgled ljubezni med staršema, bo tudi sam kot odrasel iskal takšno vrsto ljubezni. Nasilje in ignoranca med partnerjema je naučena lastnost, ki jo je otrok dobil preko zgleda svojih staršev. Zelo pomemben stavek, ki se mi je takoj vtisnil v spomin je bil: »Če je otrok ljubljen ni nujno, da bo tudi ljubeč. To ga je potrebno naučiti.« (Polajner, 2019). Otroci pa se seveda učijo večinoma z zgledom, modelnim učenjem in klasičnim pogojevanjem. Partnerja morata gojiti tisto intimno vez in si vzeti čas zase. Parom je po porodu velikokrat izredno težko vzpostaviti isto ‘rutino’ v spolnosti, še posebno, če so bili pri porodu kakšni zapleti. Ženskam je hudo in se ne počutijo udobno v svojem telesu, kar morajo moški vzeti v obzir in ne takoj ‘navaliti’ ampak si vzeti čas za spolnost. Le-ta je namreč ključna za vzdrževanje intimnega odnosa. Ko imata partnerja to urejeno je pomembno, da svoj odnos gojita še z ostalimi aktivnostmi, ki so ju veselile pred otrokom. Sama dva. Da si vzameta čas za zmenke, ko se pogovarjata o sebi, svojih željah, načrtih in sanjah. Da se vedno znova zaljubita v en drugega. Če pomislimo na svoje starše, a kdo to sploh počne? Večina staršev ima želje in sanje glede svojih otrok, kar pa otroke prej omejuje kot spodbuja. Na koncu imamo nezadovoljne otroke, ker niso izpolnili pričakovanj svojih staršev in razočarane starše, ker njihovi otroci niso postali oni v izboljšani verziji.

 

 

Tretja vrsta ljubezni pa je starševska ljubezen. Tudi to ljubezen starši velikokrat narobe razumejo, saj mislijo, da nuditi otroku ljubezen pomeni, da je otroku vedno v življenju karseda najbolj udobno. Da je otroku olajšana vsaka situacija. Vse to je sicer lepo, ampak kaj pa, ko se osamosvoji? Ali se sploh? Ali je ta ‘otrok’, ki je star 40 let, živi z ženo in otroci, še vedno vsak dan pokliče svojo mamo in se z njo meni kaj naj mu v nedeljo skuha, ker njegova žena tega ne zna, osamosvojen? Ali je ženska osamosvojena, ko ima moža, otroka, hišo in službo, vseeno pa se s svojimi starši pogovarja o tem, kako je njen mož nesposoben in naj namesto njega pride oči pokosit travo in popravit pečico, vmes pa naj še njenega otroka to nauči. Naučiti otroka samostojnega ne pomeni, da starši vedno in povsod sprejemajo odločitve za njega, na primer: na katero šolo se bo vpisal, s katerimi prijatelji se lahko druži (izjemoma skupine, kjer so prisotne droge), v koga se lahko zaljubi, kakšno službo naj si poišče, kateri hobi si naj izbere, kako naj vzgaja svoje vnuke, kako naj vodi svoje gospodinjstvo… Prav tako to ne pomeni, da je treba vse narediti namesto otroka na primer: pisati seminarske naloge, delati referate, diplomske, iskati službo, pomivati posodo, pospravljati za njim… Vse to je potrebno že kot malčke naučiti otroke, da se bodo kot odrasle osebe znašle v svetu, ko vas mogoče ne bo poleg. Ste kdaj razmišljali o tem, da lahko hudo zbolite ali pa, da bi se morali zaradi višje sile preseliti. Kaj si želite za svoje otroke? Da bodo znali sami zase poskrbeti ali, da bodo vsake pol ure googlali kako se opere perilo in speče jajca ob tem pa krčevito jokali? Nuditi ljubezen otroku torej pomeni, da opravite svoje poslanstvo – in to je, da otroka ljubeznivo naučite biti samostojnega, brez negativnih kritik in žalitev.

 

 

Verjamem, da imate svoje otroke najraje in zagotovo ste nekateri starši začutili precej negativnih občutkov, tekom branja tega bloga. Ampak nič hudega, to so samo obrambni mehanizmi, ki bodo popustili takoj, ko mi boste komentirali, da je lahko meni o tem pisati, ker nisem starš. Brez skrbi, tudi sama imam še vedno v sebi prisotnega otroka, ki je ravnokar rekel moji mami, naj mi kaj dobrega skuha, čeprav sem popolnoma zdrava. Vsi smo ljudje in konstantno delamo napake. Zato se ne obremenjujte tisti, ki mislite, da imate preveč razvajenega otroka. Življenje vsakega slej ko prej nauči in izuči, to kar nas starši niso uspeli.

Pa ne pozabite nase!