Kolikokrat v življenju ste bili ponosni nase?

Zase vem, da premalokrat. Trenutno imamo ponovno čast spremljati naše vrhunske odbojkaše, kako osvajajo Evropo. In verjamem, da ga ni Slovenca,  ki ne bi bil ponosen na njih. Na žalost pa je to tudi edini čas, ko pokažemo našemu narodu, kako ponosni smo nase in na svoje državljane. Čeprav nas obdaja toliko lepih stvari in je med nami toliko čudovitih oseb, smo še vedno razočarani nad vsem kar se dogaja. Na druge smo ponosni le kadar so v novicah, na našo državo pa samo, ko se poje himna na športnih prireditvah.

Veliko časa sem razmišljala zakaj je temu tako. Zakaj nismo taki kot naši sosedje, kjer se na vsakem koraku izkazuje ponos? Pa ne mislim samo glede svoje države, ampak tudi ponosa glede sebe. V šoli kjer učim opažam, da dijaki niso tako ponosni na svoje ocene in dosežke, kot smo bili mi v mojih časih (pa to ni dolgo nazaj). Zdi se mi da narašča trend, ko so odlične ocene nekaj na kar nisi ponosen, ampak nekaj kar je norma. Isto pri videzu; včasih smo se punce naličile, ko smo odšle ven ali pa na kak dogodek, nastop. Zdaj je to norma v vsakdanjem življenju – biti popoln v vsakem trenutku. Mislim, da je ravno zato tako težko biti zadovoljen sam sabo in posledično tudi ponosen nase. Če nismo najboljši, nismo vidni. In, če nas nihče ne opazi, zakaj bi se potem sploh trudili za karkoli?

Ko vprašam svoje dijake, kaj bi radi postali v življenju, mi jih približno dve tretjine odgovori, kaj bi radi imeli, ostali pa ponavadi ne vedo, ker o tem nikoli niso razmišljali. To mi ni nič presenetljivega, saj se v mladostniških letih živi bolj iz dneva v dan in ni tako velikega vpogleda v prihodnost kot je pri starejših ljudeh. Veliko bolj me preseneča, da tudi pri mojih letih vrstniki še vedno ne vedo, kaj jih veseli in kaj bi takega v prihodnosti počeli, da bi jih osrečilo. Notranjega zadovoljstva nam namreč ne bo prinesel noben denar, avto, hiša ali partner. Vse to lahko namreč v trenutku izgubimo. Ljudje potrebujemo smisel v življenju. Moramo se nečesa veseliti, da ohranjamo našo igrivost, navdušenje in veselje do življenja.

Zato se mi zdi zelo pomembno, da si vsak izmed nas najde nekaj v čemer je dober in ga to tudi veseli. Da to lastnost ali spretnost razvije do te mere, da bo lahko na njej gradil svoje notranje zadovoljstvo. Ker, ko nekaj radi počnemo in smo tudi dobri v tem, potem je lažje najti neko pot in smisel v življenju. Začnemo sanjati in upati vase. Ko to dosežemo, so materialne stvari samo nekaj kar nam življenje olajša, niso pa naš smisel. Tako bomo tudi lažje ponosni nase, saj bomo imeli nekaj, kar ima le redko kdo. Ko pa smo ponosni nase in zadovoljni sami s seboj, nam to tudi ni težko podeliti z drugimi. In to se mi zdi ključno za naš osebnostni razvoj in vzgojo naših otrok. Veliko staršev je namreč tako nezadovoljnih s samim seboj, da svoje neizpolnjene želje uresničujejo preko svojih otrok. Posledično nimamo nezadovoljne ene ampak kar dve generaciji.

Zato poglejte malo sami vase, katera je tista vaša lastnost na katero ste ponosni? Ali vam lahko to kako pomaga pri uresničitvi svojih sanj? (Na primer: Ste zelo pogumni? Lotite se novega adrenalinskega športa. Ali pa radi jeste? Zakaj se ne bi udeležili tečaja peke slaščic? Mogoče pa postanete bodoči Masterchef? ) Kaj ste si kot otrok ali najstnik želeli postati? Zagotovo ni prepozno, da se lotite kakšnega projekta, z njim uspete in si na novo usmerite ter osmislite svoje življenje. Kaj pa lahko izgubite?

 

If you want to live a happy life, tie it to a goal, not to people or things. (Albert Einstein)