Vsak dan vedno znova ugotavljam, da ne poznam človeka, ki bi z lahkoto rekel, da je srečen. Ni človeka, ki v življenju ne bi utrpel neke izgube, se počutil osamljenega, starega, brez smisla ali cilja in bil izgubljen, kljub vsem prijateljem in materialnim dobrinam, ki ga obdajajo. Zato sem se danes odločila, da podelim z vami nekaj mojih miselnih trikov, ki jih uporabljam kadar se počutim, tako kot se na vsake toliko počutimo vsi – potrto, žalostno, nejevoljno, jezno, osamljeno, razočarano, grdo, v bolečinah ali pa imamo na splošno slab dan.

 

 

Na faksu smo velikokrat igrali igro vlog (en študent je igral nekoga s težavo, drugi pa terapevta). Enkrat, ko sem bila v vlogi klienta in sem potožila sošolki o mojih slabih dnevih in kako me noben ne razume, mi je odgovorila z zgodbico, ki mi je popolnoma spremenila pogled na te ”samo moje” slabe dni:

Nekoč je na Bližnjem vzhodu živel kralj. Kralj je bil ves čas razpet med srečo in potrtostjo. Imel je obdobja, ko so ga vznemirile najmanjše stvari ali pa obdobja, ko je bil zelo srečen in je bilo vse v najlepšem redu. To so občutili tudi njegovi služabniki; veselili so se ob srečnih dnevih in tresli, ko so prišli tedni obupa in slabe volje. Nekega dne se je kralj naveličal teh nihanj in začel iskati pot iz tega težkega začaranega kroga. Po celotnem kraljestvu je začel iskati modreca, ki bi ga ozdravil te bolezni in bi lahko zaživel v miru in ravnotežju. Več mesecev so h kralju hodili številni vrači, duhovniki, šamani, čarovniki in zdravilci. Poskusili so z vsemi mažami, molitvami in zvarki, a nobena stvar mu ni pomagala. Nekega dne pa je k njemu prišel nek stari modrec, ki mu je rekel, da ima zanj zdravilo in mu izročil škatlico, izrezljano iz žada. Kralj je odprl škatlico in v njej zagledal listek s sporočilom: »Tudi to bo minilo«. “Kaj je smisel tega?” je vprašal kralj. Modrec je odgovoril: Karkoli se bo zgodilo – preden to označite kot dobro ali slabo – preberite, kar piše na temu listku. Na ta način boste vedno čutili mir v sebi, saj se boste zavedali, da bo tudi to obdobje, naj bo še tako hudo – enkrat minilo.

 

 

No in tako je to postal moj rek, kadarkoli me kdaj kaj zvije, boli, se počutim slabe volje, bedno itd. si rečem: Vedno je in tudi zdaj bo tole minilo, jutri boš že bolš. In dejansko, ker verjamem v to, sem res boljše volje. Ker, moramo se zavedati, nikoli nas nekdo ne spravi v slabo voljo, mi smo tisti, ki jim to dovolimo. Nekdo drug sproža reakcije v nas in samo mi lahko reguliramo in kontroliramo kako se bomo na nekaj odzvali in občutili. Če je neka oseba okoli nas tečna in slabe volje, to ne pomeni, da moramo tudi mi zdaj to občutiti. Nihče tega od nas ne zahteva. Seveda ne mislim, da je potrebno zavreti vso empatijo in se odmakniti od vsakega, ki ima slab dan, ker to je nemogoče. Lahko se samo spremeni določen pogled na situacijo.

Velikokrat je takšna situacija v službi, kjer celoten oddelek postane nervozen, takoj ko šef vstopi v pisarno. Ali pa učitelj v razred. Takoj se občuti neka napetost. Ravno zato je potrebna moja druga najbolj preprosta tehnika: ko zavestno prekinem določeno razmišljanje (npr. samo rečem si: dovolj o tem, kaj bomo jedli za kosilo? Ali pa: dovolj o tem, kaj če bi šla čez vikend nekam na izlet?), ki mi prav pride, ko se je potrebno odklopiti od določene situacije. Koliko je družin, ko starši že tako pozno pridejo iz službe, potem pa so še doma slabe volje, ker bodo imeli celotni mesec v službi natrpan urnik. Jaz sem se naučila, da to kar delam v službi, tudi tam ostane. Seveda povem doma pri kosilu, kaj se je zgodilo zanimivega, ampak to je pa tudi vse. Vse kar mi povedo pacienti, moje delo, obveznosti in misli povezane s tem, ostanejo v službi. Rekla sem si in sčasoma sem se to tudi naučila, da lahko o tem razmišljam samo eno uro, potem pa konec. Ko pridem domov, je tam zame počitek, sproščanje in razmišljanje o vsem drugem, kot o mojem delu in težkih zgodbah, ki jih slišim vsak dan. Ne obremenjujem se s tem kako bo naslednji dan naporen, pač grem prej spat, da bom bolj spočita. Poznam pa veliko ljudi, ki tega ne počnejo. Še ko preživljajo čas s svojim partnerjem in/ali otroki so tako odsotni, da ta čas ni kvaliteten in niso tako sproščeni kot bi morali biti. Lahko garantiram, da to na dolgi rok vodi v izgorelost, če ne že v splošno nezadovoljstvo in anksioznost.

 

 

Velikokrat mi prijatelji rečejo, kako nezadovoljni so s svojo podobo. V bistvu ne poznam prav nobene osebe, ki bi bila popolnoma zadovoljna s svojim videzom. Vsi samozavestni modeli in manekenke, glavni frajerji na vasi in na videz samovšečni ljudje v resnici niso taki kot to pokažejo na žurkah in instagram slikicah. Samozavest je takoj za ženskim orgazmom najlažje zaigrati, je rekel Daniel Sloss. In res je. Zato vsi, ki si govorite kako ste nezadovoljni s svojim videzom, poglejte najprej malo okoli sebe, pa po resnici odgovorite ali bi res živeli v telesu nekoga drugega? Mogoče ima ravno ta lepotica ali lepotec kronične težave z glivicami in herpes. Raje se osredotočite na svoje najboljše lastnosti, če jih ne najdete me kar pokličite; takoj vam jih bom naštela najmanj 10, obljubim!

Torej, kar sem želela s tem blogom povedati je to, da imamo vsi slabe dneve, vsi se kdaj slabo počutimo glede sebe in nikoli nismo sami v določenih težavah. Vsem se dogajajo isti problemi s to razliko, da jih vsak rešuje po svoje. Eni bolj uspešno kot drugi, zato je prav, da se o tem čim več pogovarjamo (in ne jamramo!). Postaviti se moramo iz stališča žrtve, kako smo samo mi bogi in se problemi dogajajo samo nam. Pojdite s prijateljem na pijačo, začnite kolesariti, se sprehajati, pojte in se smejte, kar tako, za brez veze. Meni je zaradi tega svet lepši, mogoče bo tudi vam 🙂