Kako naj to prebolim? Zdi se mi, da je to eno najpogostejših vprašanj, ki mi ga prijatelji in znanci postavljajo. Zdi se mi, da ni osebe, ki ne bi šla vsaj enkrat čez to obdobje (razen seveda tisti, ki še nikoli niste bili zaljubljeni ali pa imate že od nekdaj samo enega partnerja). Težko je končati zvezo in še težje je biti na tisti drugi strani, ko te nekdo na koga si se navezal, pusti.

Pa se osredotočimo najprej na te prve, ki zveze končujejo. V zvezi so lahko na začetku najprej zato, ker je to fajn, zaradi statusa ali pa, ker tako mora biti. Lahko so z nekom v zvezi, ker je bila na začetku to velika zaljubljenost in niso realno gledali na svojega partnerja, ko pa je zaljubljenost minila, se jim za neko dolgoročno zvezo ni dalo truditi ali pa so spoznali, da sta si kot partnerja osebnostno preveč različna in bi bilo potrebno veliko več prilagajanja, kot so si na začetku zveze to zamislili. Takšne osebe, ki to kratko zvezo hitro končajo, tudi zelo hitro, brez truda osebo, ki so jo pustili, tudi prebolijo. Potem imamo takšne osebe, ki so bile v neki zvezi, zato ker jim je bilo fajn, imeli so nekoga s katerim so lahko hodili na kosila, potovanja, se dali dol kadarkoli so želeli, itd. Problem je nastal, ko je njihov partner hotel nekaj več kot samo to; da sta skupaj tudi v trenutkih, ko ni vse pravljično, ko je čas za skupno selitev, poroko ali otroke. Počasi ampak vztrajno se začne takšna zveza krhati in majhni prepiri zrastejo v velike. Včasih se zdi, da že ena malenkost sproži dvodnevno ignoriranje. Na začetku za pobotanje pomaga seks, včasih pa tudi razmišljanje, kako en brez drugega (čeprav na dveh bregovih) ne moreta živeti. Nihče si ne upa narediti konca, ker strah pred tem, da ostaneta sama je večji, kot strah, da ostaneta skupaj v tem nesrečnem življenju. Veliko lažje si je nekaj zanikati, kot pa se soočiti z realnostjo. Tipična leta za takšne zveze so takrat, ko pari še živijo pri starših in se srečujejo takrat, ko so v dobrem razpoloženju, potem pa ko se srečujejo veliko bolj pogosto (imajo že ustaljeno rutino, kdaj in kje kdo spi, ne glede na razpoloženje) in se začnejo kazati tisti deli osebnosti, ki so bili pred tem skriti očem javnosti, pa se začne odnos krhati. To stanje pa lahko traja tudi več let, ko oba partnerja vesta, da nekaj ne štima, nihče od njiju pa se tudi nima namena osebnostno spremeniti. Dejstvo je, da se ljudje razvijamo, tako fizično kot osebnostno. Nekdo, ki je v življenju doživel eno hudo ali več manjših travm, se osebnostno razvija povsem drugače kot nekdo, ki še nikoli ni doživel ničesar, kar bi mu spremenilo pogled na življenje. Le-ta namreč dojema vse stvari v življenju zelo lahkotno in brez skrbi, za razliko od tega, ki ve, kaj vse se lahko v prihodnosti zgodi. In če damo skupaj dve takšni osebi, bo dinamika razvijanja odnosa in skupnega življenja za vsakega različna. Na eni strani imamo osebo, ki je še »otrok« in si želi v življenju le zabave, ker samo to pozna. Na drugi strani pa imamo »odraslo« osebo, ki si želi v življenju nekoga, ki ji bo nudil neko varnost, ki je v odraščanju ni bilo.

Tako gre lahko njuna zveza v dve smeri. Ali si par še naprej dela utvare, da bo že enkrat tako kot je bilo na začetku. Ali pa ubogata starše in sorodnike, da je po toliko letih skupnega življenja pa res že čas za poroko in otroke. Za nekaj časa se mogoče na videz res zdi to rešitev, ker se najmanj leto dni partnerja ukvarjata z drugačnimi problemi kot pa s samim sabo, vendar dolgoročno, takšno življenje ni smiselno ne za njuno zvezo niti za njune otroke.

Ti, ki prenehajo to dolgoletno zvezo seveda prebolevajo drugače kot tisti, ki so zvezo zaključili po nekaj mesecih. V dolgoletnih zvezah se ljudje tudi, če v partnerja niso bili nikoli zaljubljeni, vseeno nanj navežejo. Ker so vzpostavili neko rutino: kdaj kdo koga pokliče, kdaj se dobijo, kdaj bodo skupaj spali, jedli, itd., je izredno težko spremeniti celoten način življenja in brez neke opore na novo začeti. Dejstvo je namreč, da imajo osebe v dolgoletnih zvezah malo ali nič prijateljev. Še posebno, če so ves svoj prosti čas vedno namenili svojemu partnerju. In, ko gredo ti pari narazen je prebolevanje brez neke socialne opore še toliko težje.

Na drugi strani pa imamo sedaj tiste osebe, ki so jih fantje/punce pustili. Kako najhitreje in najlažje preboleti nekoga v katerega/jo si se zaljubil/a ali navezal/a?

Na začetku so lahko hormoni še vedno v stanju zaljubljenosti, kar je podobno stanju odvisnosti od droge MDMA. In, če logično pomislite, potem boste hitro prišli do spoznanja (vsaj jaz tako razmišljam), da je prebolevanje v bistvu enako odvajanju od težkih drog. In kako se odvadimo neke droge? Tako, da z njo nismo v stiku. Če želimo določeno osebo preboleti, pa bomo vseeno z njo ohranjali stike, gledali njene slike, ji sledili na socialnih omrežjih itd., se bo naše prebolevanje zavleklo, saj bo vsak namerni kontakt izzval v naših možganih dvig določenih hormonov in čustev. Enako, kot da bi spet vzeli en odmerek droge. Meni je zato vedno bilo lažje preboleti nekoga, če sem vse stike in prijateljstva na socialnih omrežjih prekinila. Sliši se kruto in sebično, ampak včasih je potrebno gledati nase. Meni je bilo to izredno težko in mučno narediti, vendar dejansko je to občutno skrajšalo obdobje prebolevanja, saj sem vedela, da bom drugače še dolgo sledila tej osebi in se ob tem vedno znova slabo počutila.

Začetek prebolevanja je zagotovo izredno težak. Ponavadi se ljudje, ko gredo narazen lahko počutijo fizično slabo, težko zaspijo, so izredno živčni, slabe volje, nastrojeni proti celemu svetu, žalostni in obupani. Okolica jih le redko razume, še posebno če prebolevanje traja dolgo časa. Prav tako se nobenemu prijatelju ne da o tem stalno poslušati. Nihče pač ni rad v družbi zamorjenega človeka. Jaz sem na srečo ob takšnih trenutkih imela ob sebi krasne prijatelje, s katerimi so šla ta obdobja hitro mimo. Eden najboljših nasvetov, ki sem jih dobila in bo mogoče prišel prav tudi kateremu izmed vas, je bila tale prispodoba: Sedaj se morda počutiš kot najbolj ranjena in prizadeta oseba. Tako kot ovčka, ki jo je lovec ustrelil. In tako kot ovčka potrebuje nekaj časa, da se ji zacelijo rane in lahko naprej veselo skače po travnikih, tako tudi ti potrebuješ čas zase, da boš lahko potem nadaljeval/a s svojim življenjem. In dejansko je res, vsak si mora v težkih trenutkih dati nekaj časa, da se stvari vrnejo nazaj v normalno stanje. Čas je pri tem edino zdravilo. Zato vsem vam, ki ste trenutno v tem obdobju želim, da čim prej mine in, da za osebo, ki jo prebolevate kmalu ostane le še oddaljen lep spomin 🙂

The first to apologize is the bravest. The first to forgive is the strongest. The first to forget is the happiest. (Unknown)