Ste že kdaj naleteli na profesorja, ki vam je kljub temu, da ste po vašem mnenju odgovorili na vsa vprašanja pravilno, vseeno dal nizko oceno? Ali pa na šefa, ki ne dopusti napredovanja, ne glede na trud, ki ste ga vložili v delo. Vsak dan lahko naletimo na nekoga, ki vam lahko s svojim vedenjem pokvari dan kljub temu, da ste bili do te osebe prijazni. Zdelo se mi je, da bi bilo pametno napisati nekaj o našem egu, pa ne tistem od Freuda ampak o tej bolj popularizirani obliki, ki v bistvu predstavlja nek ponos, odnos do sočloveka, ko smo užaljeni ali diskreditirani. Včasih se ta pokaže tudi v situacijah, ko vemo, da imamo mi prav, ostali pa se motijo. Če na primer pogledamo naše politike, še posebno debate; vsak zagovarja svoja stališča in načela, ki so že postala osebne vrednote in, ko nekdo drug te vrednote žali ali jih zatre, pa začne govoriti njegov ego in pri tej osebi se zbudijo obrambni sistemi.

Tale naš obrambni sistem je meni osebno ena zelo zanimiva zadeva. Deluje namreč na več področjih našega psihičnega in vedenjskega delovanja. Recimo, da nam je všeč neka oseba, ki pa ni v skladu s pričakovanji mojih staršev. Na primer: punca je bogata, Slovenka, vzgojena v krščanskem okolju…, fant pa je priseljen, reven, musliman. Všeč sta si, vendar; če ima samo eden izmed njiju zgrajen močan obrambni sistem, se takoj pojavijo različni razlogi, zakaj ta zveza ne bi uspela. Denar, kultura in vera so namreč izredno močni motivatorji pri vstopu v dolgoročno zvezo, še posebno pri generaciji naših staršev – le-ti pa imajo velik vpliv na naše odločanje.

Naše obrambe pa ne delujejo samo pri ne-izbiranju partnerjev. Sprožijo se tudi kadar nekdo pritisne na naše občutljive točke. Zakaj se vedno najglasneje prepiramo s svojimi starši, sestro, bratom ali partnerjem? To so osebe, ki nas najbolj poznajo, ki živijo z nami in točno vedo, kaj nas na sebi moti in kaj nam gre na živce. Neskončno jih imamo radi in tako neskončno smo lahko tudi jezni na njih. Če kdaj nek sodelavec, stranka ali sošolec načne neko za nas bolečo temo, se ji vedno lahko izognemo. Doma to velikokrat ni mogoče in je naš obrambni mehanizem postavljen v kot. Ko pa je nekdo postavljen v kot kaj naredi? Ali zamrzne, utihne in vse potlači ali pa izbruhne in se bori z vsem kar ima.

Kako pa je v socialnih interakcijah, ko želimo ugajati sovrstnikom? »A ti si tut Janševc?« »Jst pa že ne!« Ja, ugotovili ste: lažemo. Vsi in vsepovsod. Velikokrat me ljudje vprašajo, kako prepoznaš nekoga, ki laže? Iskreno, v tistem trenutku tega ne vem. Sem pa že velikokrat, še posebno, ko sem delala v zaporu, dobila občutek, ko se nekaj ni skladalo in mi je bilo ob določeni osebi brez nekega posebnega razloga neprijetno. Sčasoma namreč, če veliko delaš z različnimi ljudmi, dobiš nek občutek kdaj se nekdo samo trudi ugajati in vklopiti, kdo pa je pristen in se zato dobro počutiš poleg njega. Starejši kot smo, bolj se nam razvija ta občutek, zato je mlajše osebe veliko lažje manipulirati kot nekoga, ki je že nekaj doživel v svojem življenju.

Torej, kako je s temi obrambami pri naših profesorjih in šefih? Na njih gledamo kot na neko avtoriteto, saj naj bi nekdo, ki je po nazivu nad nami bil bolj sposoben, izobražen in pameten. Vsaj večinsko naj bi to veljalo. Problem, ki ga imamo danes z avtoriteto je, da je lahko pod njo nekdo, ki ima ravno tako, če ne še večjo željo po dosežkih in je v isti, če ne še večji meri inteligenten. Profesorji, še posebno tisti, ki nimajo drugega motiva v življenju kot svoje študentske frustracije prenašati naprej na svoje študente, tako svoje obrambe hranijo z nizkim povprečjem narejenih izpitov. Šef, ki maltretira zaposlene, pa prav tako želi svoj ego ohranjati tako, da ne dopušča novih idej in sprememb, saj ga bo to vrglo iz ustaljenih tirnic, kjer mogoče sam ne bo znal ohraniti svoje integritete in avtoritete. Najbolj varna je namreč ta pot, ki jo pozna.

Naš ego je torej pogojen z obrambnimi mehanizmi. Bolj kot nas nekdo (nenamerno) provocira, bolj želimo ohraniti naš ponos in bolj se obrambni mehanizmi izrazijo. Vsi imamo svoj ponos, nekateri sicer v manjši meri kot drugi, ampak pri določeni meji, ga vsak na svoj način brani. Ljudje, ki imajo svoj ego zelo visok, imajo tudi razvite zelo močne obrambne mehanizme. Le-ti ponavadi ne zmorejo ali pa se ne znajo postaviti na drugo stran.

Kako pa sploh pride do teh obramb? Kot otroci smo na primer doživeli veliko padcev in naredili kar nekaj napak. Pri teh padcih pa je bilo odvisno od nas in staršev, kako smo se z njimi spopadli. Če je bila neka naša napaka tretirana kot nekaj slabega in smo bili zaradi nje postavljeni v manjvredni položaj, smo to potlačili in se zaprli vase, postavili smo nekakšen mali zid. Ta nam je pomagal, da smo se skrili za njim, kadar smo naleteli na kakšen izziv. Za njim smo skrili tudi naša čustva. Ker je bilo naših spodrsljajev tekom odraščanja veliko, smo pri vsakemu postavili večji zid. Zapirali smo sebe pred svetom in svet pred nami. Tipičen primer je na primer ta, da so starši fantkom govorili: »Fantje ne jokajo!«. Tak fantek je potem po vsakem padcu svoja čustva potlačil za ta zid in se tako naučil funkcionirati. Zato mi je bilo vedno težko razumeti kako lahko nekdo v res težki situaciji ostane na videz popolnoma neprizadet → ravno zaradi teh obramb. Jok namreč ne pomeni, da je nekdo šibek, ampak samo nakazuje neko močno čustveno vpletenost v določeno osebo ali situacijo.

Ti zidovi, ne samo da osebo pustijo otopelo pri težkih situacijah, ampak jo pustijo otopelo tudi pri lepih trenutkih. Takšna oseba se ne zna popolnoma sprostiti in uživati v majhnih stvareh. Velikokrat za sprostitev potrebuje kakšne opojne substance; le-te velikokrat uporabi kot izgovor, če kdaj naredi nekaj kar trezen ne bi naredil. Kaj pa poleg alkohola in drog še ruši te naše obrambe?
– Zaljubljenost: hormoni, ki se pri zaljubljenosti sprožajo, dajo človeku neko podporo, da se lažje sprosti, tako tudi bolj intenzivno pokaže svoja čustva in je bolj dojemljiv za čustva drugih.
– Delo na sebi: več kot delamo na sebi, bolj se spoznavamo, vemo kaj nas vrže iz tira in posledično poskušamo ugotoviti zakaj je temu tako in kako se zavestno pozdraviti. Obstaja ogromno tehnik, ki pomagajo človeku, da zazna zakaj se v določenih situacijah počuti neprijetno in zakaj reagira na določen način. Poznam kar nekaj oseb, ki so se podali na to pot spoznavanja sebe. Povedali so, da so šele sedaj začeli zares živeti in čutiti. Pa ne samo to, ugotovili so koliko škode so s svojo otopelostjo in neprizadetostjo naredili svojim bližnjim. Zakaj ne bi že kar sedaj začeli delati na sebi? Že samo en pogovor z nekom lahko pripomore k boljšemu spoznavanju sebe in drugih.

Jaz vem, da imam še veliko za delati na sebi. Kaj pa vi?