Ali ste kdaj razmišljali o svoji zasvojenosti? Pa ne mislim zdaj o zasvojenosti od drog. Vsak ima zagotovo kakšno odvisnost, šibko točko brez katere ne more. Jaz vem, da bi brez telefona težko preživela dan, tudi brez glasbe ne vem kako bi zdržala. Moja šibka točka in težka odvisnost je zagotovo hrana. Jaz o tem razmišljam konstantno. Velikokrat kadar ne morem zaspat si rečem: ”Dej hitr zaspi, da boš čimprej lahko jedla zajtrk”. In dejansko mi to včasih pomaga! Že med zajtrkom potem razmišljam, kaj bi jedla za malico, ki bo čez dve uri in tako naprej vse do večerje. Včasih se lahko prav poistovetim z nekom, ki je odvisen od težkih drog. Tako kot nekdo, ki je zasvojen s heroinom in doživi vznemirjenje, ko gre mimo kraja, kjer ponavadi dobi drogo; tako se meni najmanj petkrat na dan cedijo sline ko razmišljam kje in kaj bom jedla. Ob tolikšni ponudbi raznovrstne prehrane včasih prav občudujem ljudi, ki lahko z lahkoto preskočijo zajtrk ali pa kosilo.

Odvisnost od hrane je najtežje premagati, ker hrano dejansko potrebujemo za preživetje. Problem nastane takrat, ko namesto da hranimo svoje telo, začnemo hraniti svoja čustva. To se ponavadi zgodi po kakšni travmatični izkušnji; mlade punce velikokrat po izkušnji spolnega nasilja začnejo obsesivno kopičiti kilograme, da si tako ustvarijo neko zaščito pred morebitnem novem nasilju. Včasih gre lahko spolno nasilje tudi v drugo smer: ekstremno hujšanje, da bi potencialnim storilcem izgledale tako neprivlačne, da se jih ne bi dotaknili. Veliko oseb s prekomerno težo (tisti res stereotipno obilni), se ponavadi zatečejo k nekontroliranemu hranjenju kadar izgubijo drago osebo. S hrano namreč poskušajo nadoknaditi prijetne občutke, ki so jih doživljali ob preminuli osebi.

Hrana ima v našem življenju izredno velik pomen. Preko hrane se spoznavamo, uživamo, veselimo, praznujemo, žalujemo, tolažimo… Toliko kolikor lahko občutimo prijetnih čustev, pa lahko ob hranjenju doživimo tudi veliko neprijetnih. Poleg bulimije, anoreksije in sindromom nočnega prenajedanja, postajata dve motnji hranjenja kot sta ortoreksija in bigoreksija tako pogosti v vsakdanjem življenju, da lahko že med mojimi prijatelji na facebooku naštejem nekaj 10 oseb, ki že zelo očitno kažejo resne simptome teh dveh motenj.

(Za ortoreksijo je značilno obsesivno zdravo prehranjevanje; osebe namreč ne jedo hrane, ki ne velja za popolnoma zdravo. Načrtovanje jedilnikov in priprava hrana jim vzame ves prosti čas. Pri bigoreksiji (mišični dismorfiji) pa gre za obsedenost z mišičastim telesom. Te osebe so podobno tako kot osebe z anoreksijo obsedene s svojim telesom le, da gre tu za mišljenje, da je telo premalo mišičasto, presuho in premajhno. Te osebe dajo tudi veliko poudarka na diete in prehrambne dodatke, da si povečajo mišično maso.)

Hrana je danes postala tako rekoč izziv. Konstantno smo obkroženi z informacijami kaj je zdravo in kaj ni. Večina ljudi je samo zato ker mora, drugi pa porabijo toliko časa za držanje diete in kontrolo teže, da v hrani ne morejo uživati. Za daljša domača družinska kosila si, če ni kakšnega posebnega razloga sploh ne znamo vzeti več časa. Redko koga še srečam, ki bi dejansko z mano pojedel kosilo zato ker je preprosto dobro, ne zato ker mora trikrat na dan na hitro nekaj pojest. Pa kaj če mate 4 kile preveč, pa kaj če nimate mišic. Če ste do drugih prijazni in imate dobro srce, se ne bo nihče delal norca iz vas. Če pa, je pa to odraz njihove primitivnosti. Ko se boste enkrat nehali obremenjevati glede prehranjevanja, bo tudi telo nehalo kopičiti to breme. Začnite uživati!