Kar nekaj časa sem razmišljala kako podati mnenja in nasvete tistim staršem, ki jih zanima, kako postati boljši in kako izpopolniti svoj način vzgoje. Vsi namreč vemo, da je vzgoja nekaj kar je izjemno naporno in mnogo staršev se sprašuje, kako so prišli do točke, kjer ne vedo kako naprej z njihovim najstnikom in kako se jim približati. Del bloga bo zato tudi namenjen ključnim vzgojnim dilemam. Menim namreč, da je potrebno generacijsko spremeniti način vzgoje, da ne bodo otroci živeli življenje staršev, ko pa bodo odrasli, pa ne bodo vedeli kaj je njihov smisel življenja.

Eden izmed razlogov zakaj sem se odločila za pisanje bloga je tudi ta, da me veliko ljudi sprašuje kako postaviti meje v odnosih z bližnjimi? Kaj narediti, ko te otrok ne uboga ali pa je kot najstnik zašel v življenju? Kako se znebiti paničnih napadov, depresije, anksioznosti? Kaj narediti, ko te pusti ljubezen tvojega življenja? Kako vzgojiti otroka v samostojno osebo z zdravo samopodobo? …

Težave v medsebojnih odnosih in vzgoja otrok ne predstavljajo težav samo moji generaciji ampak, kolikor opažam, skoraj vsej populaciji recimo temu ‘odraslih oseb’. Ampak kdo sem jaz, da bi vam govorila, kako funkcionirati v zvezi? Ali pa kako vzgajati otroka, ko pa sama skoraj vsakodnevno naredim verjetno kar nekaj napak pri vzgoji mojega? Verjetno nihče. Lahko pa vam napišem nekaj ključnih dejstev, ki se nam psihologom zdijo samoumevna in bi širši populaciji toliko olajšala življenje, že samo s tem, da bi prebrali nekaj stavkov o določeni temi (že znanje o določeni stvari lahko pomaga spremeniti način razmišljanja in posledično vedenja).

Zato sem se odločila, da bom vsakič odpirala teme, ki vas zanimajo, pa niste imeli nikoli priložnosti o njih z nikomer debatirati. Saj, le zakaj bi svojemu prijatelju razlagal o prepiru s punco, ko pa je na sporedu liga prvakov. Ali pa žena možu o tem, da že dolgo ni srečna in si želi spremembe, ko pa mu je “jasno” dala vedeti kaj hoče. Za prvič sem se torej odločila, da bom napisala nekaj o medsebojnih odnosih, natančneje o prepirih in spravah med osebami, ki so nam najbližje.

Velikokrat so mi prijateljice rekle, da je njihov največji strah, ko se prepirajo s fantom to, da jih bo pustil – čeprav so se sprli zaradi popolnoma nepomembne stvari. Mogoče pa ni bilo vse tako nepomembno. Velikokrat, ko z nekom živimo, kopičimo in v sebi zadržujemo vse mogoče. Predvsem se zadržujemo pri tem, kaj nas pri nekomu moti in to počnemo vse do tedaj, ko imamo dovolj. Ta dovolj pa je lahko samo to, kako je oseba iztisnila zobno pasto ali pa obrnila wc-papir. Seveda je potem temu primerna tudi interpretacija prepira. Punca nadere fanta, ker ni prav obrnil vrečke za smeti in njemu se seveda to zdi absurdno. »A se je treba zarad te vrečke tok dret? Res nisi normalna majkemi«. Ker punca ponavadi ne ve, da je njena reakcija izvirala iz drugega problema, se ali krega naprej, kjer gre za spopad egov (kdo dlje zdrži, kar velikokrat vodi v ignoriranje) ali pa se ponižno opraviči in to vodi dalje v kopičenje neprijetnih čustev. To se seveda mora nekje poznati.

Ste že slišali za psihosomatska obolenja? To so fizični simptomi bolezni, katerih vzrok tiči v dolgotrajnem slabem psihičnem počutju. Poslabšan imunski sistem, prebavne motnje, čir na želodcu, glavoboli, celo bolečine v križu.

Kaj pa tam ko prepirov ni? Kolikokrat slišimo ta stavek: Medve z mamo sva najboljši prijateljici, nikoli se ne skregava. Ali pa: moj mož/žena me bo podprl/a in ljubil/a pri vsem kar bom naredil/a. Razloga sta ponavadi dva: ali osebama, ki se nikoli ne prepirata njun odnos ni dovolj pomemben, da bi razrešili stvari, ki jih pri drugem motijo ali pa, da si osebi iskreno ne upata povedati, kaj jih moti. Ker, kaj je največji strah ljudi, ki so vedno z nekom v zvezi in z muko vztrajajo s partnerji ne glede na vse? To, da bi ostali sami.

Pa veste kaj? Biti nekaj časa sam sploh ni tako slabo. Zjutraj se zbudiš naspan, ker ni noben smrčal poleg tebe, ne rabiš se kregat, kdo bo kaj plačal, kako se bo kaj razdelilo, imaš popolno svobodo pri gledanju filmov za odrasle in za drugimi lepotci/lepoticami, da ne govorim o žuranju in preživljanju časa s prijatelji.

Pa da ne bom delala reklame za samske, kar sem hotela napisati je bilo v bistvu to, da se moramo po prepirih znati tudi pobotati. Punce, jasno povejte fantom glede česa vam je težko. Fantje, vsak vaš pravi prijatelj bo izredno vesel, če mu boste kdaj ‘pojamrali’ in ga povprašali za nasvet, kako se on spopada s svojimi težavami. Takšni pogovori vedno samo utrdijo prijateljstvo.

Starši, povejte svojim otrokom, kaj delajo narobe – vi ste edini, od katerega bodo kdaj prejeli resnično in iskreno kritiko in le tako bodo lahko odrasli v bolj zrelo in odgovorno osebo. Predvsem pa; vsi, ki v tem trenutku berete tale razpotegnjen blog: pomislite zdaj na osebo, ki vam je najljubša na tem svetu in ji tecite povedat, da jo imate radi točno tako kot je 🙂